In the context of the insidious constriction of the contemporary world—where, especially through the lens of both collective and individual rationality of neoliberal capitalism, every aspect of human life has been objectified, including self-perception and intimate relations—it seems as though the future, in terms of an incoming openness to different possibilities, no longer exists. The nihilism of objectification is drawing ever closer to its climax, and alongside it, the automation of life in all its dimensions, including automated, synthetic thinking.
The forthcoming series of entries represents an unconditional dialogue between the author and synthetic thought in the form of extensive, mathematically interwoven language models, which amount to nothing more than well-rehearsed, meaning-digesting functions—despite the fact that a typically drowsy consciousness may perceive in them the magic of a thinking entity.
The ambition of these dialogues and entries is simple and unburdened by any of the contemporary expectations so well known to us. It does not call for academic evaluation, nor does it crave likes, attention, or other catalysts of individual economic value. It is merely a search for landscapes to which we remain blind. In other words, a search for the unconcealment of reality—even if only in the form of truth as a purely linguistic-descriptive phenomenon.
The awareness that all the thoughts presented here will be overlooked by collective consciousness—and that, at best, they may become just one of many possible combinatorial configurations of language in the form of a language model—does not diminish the fundamental ambition. To think a different future is one of the rare and exceedingly difficult strategies for resisting an ever more predetermined reality dictated by the transcendent power of obscurely enriched, comfort-obsessed orchestrators of societies.
The dialogue between the human and synthetic thought that will unfold here is endless. Or rather—it ends only if it does not continue. Synthetic thinking holds a limited but crucial role in this framework. When a thought is a derivative of synthetic reasoning, it will be clearly marked or underlined. Where no such marking exists, it is the human who thinks and writes—at least for as long as such a distinction remains truly possible.
The original texts are written in the author’s mother tongue and translated into the more widely accessible English language by a language model. In order to understand anything at all, we must return to the beginning. And to return to the beginning, we must truly wish to know.
Sapere Aude!
Original:
Neskončni dialog med človekom in razsežnimi jezikovnimi modeli.
V kontekstu perfidne utesnjenosti sodobnega sveta, v katerem je predvsem skozi prizmo ekonomike kolektivne in individualne racionalnosti neoliberalnega kapitalizma, po stvarjen sleherni vidik posameznikovega življenja, vključno z samodojemanjem in intimnimi odnosi, se zdi, kakor da prihodnosti v smislu prihajajoče odprtosti drugačnih možnosti ni več. Nihilizem po stvarjenja je vse bližje svojemu vrhuncu, hkrati z njim pa tudi avtomatizacija življenja na ravni vseh prvin, in sicer tudi avtomatiziranega, sintetičnega mišljenja. Prihajajoča serija zapisov predstavlja nepogojen dialog med avtorjem in sintetičnim mišljenjem v obliki obsežnih, matematično prepletenih jezikovnih modelov, ki ne predstavljajo drugega kot dobro uigrane smisel presnavljujoče funkcije, ne glede na to, da običajna zaspana zavest v njih zaznava čarobnost mislečega sestava. Ambicija dialogov in zapisov je preprosta in razbremenjena vsakršnih sodobnosti tako znanih pričakovanj. Ne kliče po akademski evalvaciji, ne želi si všečkov, pozornosti ali drugih katalizatorjev individualne ekonomske vrednosti. Gre za preprosto iskanje pokrajin, za katere (po)ostajamo slepi. Z drugimi besedami, za neskritost realnosti, pa četudi v podobi resnice kot izključno jezikovno-opisne prvine. Zavedanje, da bodo vse tukaj navedene misli s strani kolektivne zavesti spregledane, in da v najboljšem primeru lahko postanejo eden od možnih kombinatornih sestavov jezika v obliki jezikovnega modela, temeljne ambicije ne zmanjša. Misliti drugačno prihodnost je ena od redkih, sila težko uspešnih strategij spopadanja z vse bolj vnaprej določeno stvarnostjo, ki jo narekuje presežna moč obskurno obogatenih, z načelom ugodja obsedenih, orkestratorjev družb.
Dialog med človekom in sintetičnim mišljenjem, ki bo potekal tu, je neskončen. Drugače, končal se bo le, če se ne bo nadaljeval. Sintetično mišljenje ima v tem okviru zelo omejeno, a ključno vlogo. Kadar bo miselni derivat rezultat sintetičnega mišljenja, bo to jasno označeno oziroma podčrtano. Na mestih, kjer te oznake ne bo, misli in piše človek, dokler bo to sploh še mogoče zares ločiti. Izvorna besedila so napisana v materinem jeziku avtorja, v širše dostopen angleški jezik jih prevaja jezikovni model. Da bi sploh razumeli karkoli, se moramo vrniti na začetek. Da bi se sploh lahko vrnili na začetek, si moramo zares želeti vedeti.
Sapere Aude!
Leave a reply